Zgodba iz hiše z modro fasado

Po radiu je najbrž igral Gigi D’Agostino ali Lou Bega, absolutna hita leta ’99. Hiša, v kateri je bila radijska postaja, je imela modro fasado in bila prizidek znane mariborske gostilne, kjer so stregli dobro kavo in malo manj dobre pice. In prav na kavi sva se spoznali. Na kavi, ki jo od takrat do danes skorajda vsako jutro spijeva skupaj (črno, močno in grenko). Kot vsa velika prijateljstva se tudi najino ni začelo na prvi pogled. Pravzaprav se ne spomnim niti, kako je izgledala takrat in kakšne barve so bili njeni lasje (imela je namreč kar nekaj idej, kakšni vse naj bodo:). Spomnim pa se, da se je s to (ne)srečno kavo nadaljevalo tako, da mi jo je želela servirati pred mikrofon, padla s pladnjem po stopnicah in si zlomila roko. Kako je človek zavoljo takšne požrtvovalnosti ne bi vzljubil? :)

Z Mojco se poznava že 19 let. Drugo leto bova torej praznovali drugo okroglo. :)

Imava enake vrednote, verjameva v iste stvari in iste ljudi, najina prepričanja so usklajena, hkrati pa sva si tako različni, da sva druga drugi po vseh teh letih še vedno zanimivi. :) Moj in Mojčin oče sta svoj čas rada rekla, da sva kot iz šale o “starih” zapornicah – slednji sta po večih letih, ki sta jih skupaj prebili za zaporniškimi zidovi, prišli na svobodo in pred izhodom iz zapora druga drugo pocukali za rokav, ker sta si imeli še “nekaj za povedat”. :)

Od tistega prvega deljenja radijskega mikrofona v hiši z modro fasado sva z Mojco skorajda nerazdružljivi. Verjamem, da greva (tudi) zaradi tega marsikomu na živce. :) Vmes naju je pot obe zanesla pred televizijske kamere, na časopisne hiše, pa na odrske deske, skratka povsod tja, kjer se dosti “operira” z besedami. Nekje na tej poti sva

ugotovili, da bi bila dobra ideja ustanoviti lastno podjetje, preko katerega bi drugim predajali edino znanje, ki ga imava: kako uporabljati besede, da bo svet lepši in boljši. Preveč idiličen cilj? Pravzaprav bi bili presrečni, če bi ga dosegli še v tem življenju. :) Verjameva, da je treba sanjati “na veliko”!

Ko nisva bili pred mikrofonom, kamero, pred črkami ali na odru, sva vsaka na svoji strani pridelali najboljši in najlepši pridelek, v najinih družinah se vsega skupaj bohotijo štiri čudovite – zdaj niti ne več tako zelo male – buče: Mojčina Špela in Gašper ter moja Maksi in Karli. Nič kaj presenetljivo najbrž ni dejstvo, da so prijatelji tudi najini otroci.

Danes razmišljam, kako bi naju lahko najboljše opisala. Kaj je tisto, kar naju druži in povezuje že dve desetletji. Prepričana sem, da je to zavedanje, da bi druga za drugo naredili vse. Če delaš v podjetju, v katerem veš, da bi sodelavec zate dal življenje in ti za njega (pa ne delava pri marincih) :) , v podjetju, kjer vladajo enake vrednote in prepričanja, se slej kot prej zgodi čudovita zadeva. Vzpostavi se zaupanje. Šele takrat, ko veš, da ti nekdo “krije hrbet”, lahko imaš zalet za čudovite ideje, za velike sanje, za pogum, šele takrat postaneš neobremenjen s tem “kaj bodo pa drugi rekli” in hkrati avtentičen pri tem, kar si in kar v življenju počneš.

Tako. V tem trenutku grem kavo kuhat jaz (upam, da se vrnem z obema celima rokama :) in predajam “pisateljsko pero” Mojci, da v moj tekst vstavi vejice in popravi vse tisto, kar sem po njenem mnjenu bistvenega izpustila ali si narobe zapomnila. :)

Mojca sporočam, da so vejice in pike popravljene, vse bistveno je zapisano, tako iskreno in slikovito, da vas v tem trenutku, dragi bralke in bralci, prepuščam lastnim predstavam o tem, kdo in kakšni sva.

Dodajam le, da sva kot edinki že leta nazaj ugotovili, da sva tistega davnega 99 druga v drugi našli nekrvno sestro. Zame je to največ, kar bi si z nekom, ki ga pri svojih 18-ih še niti poznala nisem, želela.

In, verjeli ali ne, se v skoraj dvajsetih letih prijateljstva nisva še nikoli sprli. Najbrž tudi zaradi globokega spoštovanja.

Draga Polona, rada te imam.